Domov > Zanimivosti > Vzgoja otrok

Vzgoja otrok

Preden začnemo govoriti o tem, kdaj in kako vzgajati, si moramo najprej odgovoriti na vprašanje, kaj sploh je cilj vzgoje in kaj z njo kot starši želimo doseči. Vsak starš bo najbrž nekoliko drugače opredelil cilj vzgoje, vendar najverjetneje želi večina vzgojiti srečnega otroka, ki bo pozneje sposoben samostojnega življenja.

Kdaj začeti vzgajati?

Odnos med starši in otrokom se začne oblikovati takoj po otrokovem rojstvu. Občutek varnosti in ljubljenosti v družini tvorita osnovo za oblikovanje pozitivne samopodobe pri otroku (ki je nujen element za srečo v odraslosti). Torej se vzgoja (če sledimo prej postavljenemu cilju) začne že ob otrokovem rojstvu. Če smo bolj natančni, pa o vzgoji v strogem pomenu besede začnemo govoriti po prvem letu starosti. V tem času se namreč prvič pojavi potreba po postavljanju omejitev otroku, to je obdobje, ko se začne samostojno gibati. Med samostojnim raziskovanjem okolja se otrok prvič sreča z omejitvami, ki jih začnejo postavljati starši (npr. otrok z roko seže proti vročemu predmetu, starš mu prepreči stik z njim, da se ne bi opekel). Poleg tega pa je v tej starosti malček že sposoben razumevanja in upoštevanja nekaterih omejitev, česar dojenček še ne zmore.

Kako se lotiti vzgoje?

Še ne dolgo nazaj je veljalo, da je »trda roka« najboljši način vzgoje in najbrž je res, da si otroka najlaže podredimo tako, da nad njim uveljavimo svojo moč. Vendar se družba spreminja, raste in nasilje je postalo nezaželeno. Telesno kaznovanje otrok je prepovedano in nemalo odraslih se sprašuje, kako sploh vzgajati in s čim. Kot odgovor na pretirano strogo in nasilno vzgojo se je v preteklosti razvila permisivna oblika vzgoje, ki je otroku puščala popolno svobodo, kar se je kasneje izkazalo za ravno tako neustrezno kot pretirana strogost oz. pretirano uveljavljanje moči s strani staršev. V poplavi različnih pristopov k vzgoji, ki ponujajo različne tehnike dela z otroki, se starši in drugi odrasli, ki delajo z otroki, večkrat sprašujemo, katera je prava pot in katero metodo izbrati. Odgovor je najbrž ta, da ni enega recepta za dobro vzgojo, ene same metode, tehnike, ki bi rešila vse probleme in veljala za vedno. Ker se družba neprestano spreminja (in iz cilja vzgoje izhaja, da otroka vzgajamo v odraslega, ki bo sposoben samostojnega življenja), se seveda tudi način vzgajanja spreminja. Poleg tega se otroci med seboj razlikujejo po temperamentu že ob rojstvu, kasneje pa se te razlike še povečujejo zaradi razlik v okoljih, v katerih rastejo. Vendar pa kljub temu lahko odrasli za vodilo v vzgoji vzamemo nekaj »pravil«, ki jih izpeljemo iz otrokovih potreb, njegovega razvoja.

Ko se dojenček rodi, ne ve ničesar o družbi, v katero se je rodil in v kateri bo moral nekoč samostojno živeti. Kako ga torej naučimo tega? Večina odraslih nas na to vprašanje odgovarja z naštevanjem: lasten zgled, razlaganje zahtev, ciljev, pravil, mej, ki veljajo v tej družbi, pohvala, nagrada, kritika vedenja in kazen. Če ta komunikacijska orodja zavijemo še v okolje (tako fizično kot socialno), v katerem se otrok počuti ljubljenega, sprejetega in popolnoma varnega, smo o vzgoji najbrž povedali vse.

Zlata pravila vzgoje

Nemogoče je izpeljati recept, ki bi v vzgoji služil vsem staršem in bil primeren za vse otroke. Kljub temu pa lahko izpeljemo nekakšna »zlata pravila vzgoje«, ki staršem pomagajo kot vodilo, na osnovi katerega gradijo svoj vzgojni slog. Poleg ljubezni in občutka varnosti, ki ju otrok nujno potrebuje za svoj nemoten razvoj, si velja zapomniti še naslednje:

  • Pohvala naj bo v vzgoji pravilo in ne izjema. Njena funkcija je povratna informacija o otrokovem ustreznem vedenju. Izrečemo jo z namenom, da otroku potrdimo, da je to kar počne, v družbi zaželeno in da to lahko počne tudi v bodoče. Posebej velja poudariti pohvalo, ki je namenjena otroku kot osebi (npr. Ti si zelo prijazen fant.) in ne le otrokovemu želenemu vedenju. Ta namreč otroku pomaga oblikovati pozitivno samopodobo.
  • Cilji, zahteve, omejitve, ki jih otroku postavimo, morajo biti skladni z njegovimi sposobnostmi. Prenizki cilji za otroka niso izziv in ne vodijo do uresničitve otrokovega potenciala, previsoki cilji pa povzročijo preveč negativnih izkušenj in lahko slabo vplivajo na otrokovo samopodobo.
  • Ko se otrok ne vede skladno s pravili ali dogovorom, potrebuje povratno informacijo o tem. Pomembno je, da se kritika nanaša vedno le na otrokovo vedenje, nikoli nanj kot osebo (nikoli: Ti si poredna deklica., ampak: To, kar si naredila, ni v redu.). Vsebovati pa mora tudi obrazložitev, zakaj je vedenje neprimerno, kakšne so njegove posledice in katero vedenje je v dani situaciji primerno oz. pričakovano, le tako se bo otrok iz nje lahko kaj naučil.

Pomembno je, da imamo dolgoročni cilj vzgoje vedno v mislih, večkrat se namreč zgodi, da smo kot starši v dilemi, kaj storiti in kako se odzvati na neko otrokovo vedenje. Takrat velikokrat pomaga odmik od sedanje situacije in vprašanje, kako bo staršev trenuten odziv pripomogel k temu, da bo otrok postal srečen odrasel, sposoben samostojnega življenja. Prav ta odmik v prihodnost velikokrat staršu omogoči vpogled v trenutno situacijo in posledično ustrezen odziv.

Vzpostavitev dojenja

Dojenje je najbolj naraven in najkakovostnejši način hranjenja dojenčka, ki dobro vpliva na njegov psihični in fizični razvoj.

Preberi članek
Uredništvo Novalac
Uredništvo Novalac,

Kako varno pripraviti nadomestno mleko z vodo?

Dodajanje večje količine vode v nadomestno mleko od priporočene zaradi varčevanja pri nadomestnem mleku ali dajanje vode otroku namesto obroka lahko povzroči nevarno stanje, ki mu pravimo zastrupitev z vodo.

Preberi članek
Uredništvo Novalac
Uredništvo Novalac,
Članki o prehrani dojenčkov